Arhiv kategorije: Leto 2021

Ulica

 
 
 Kreme s pretečenim rokom uporabe    
 na dnu kartonskega lonca    
 pripravil si je obrok    
 kot obotavljajoča se muha    
 na okenski polici.        
  
 Lesena klop je bila umazana    
 časopis bo naredil    
 vprašati    
 v svojem umazano utrjenem plašču    
 pod rahlim dežjem.        
  
 Nato vstani osupljivo    
 za ob pločniku    
 zanihaj nekaj korakov    
 proti aleji ravnih dreves    
 z nazobčanimi listi.        
  
 obstajajo dnevi     
 kjer je debel oblak    
 se obotavlja, da bi se prebili pred bedo    
 kamor so nas potisnili    
 v uličici mrtvih.        
  
 Prtljaga, točka    
 dober dežni plašč, točka    
 zaprti čevlji, točka    
 volnene rokavice, točka    
 kanček nasmeha, točka.        
  
 Hirsute, razmršeni lasje    
 šel je od ulice do ulice    
 sedite ob vznožju stavbe    
 med dvema pasjim sranjem    
 drži svojo črno nakupovalno torbo.        
  
 Na listu papirja je moral k zdravniku    
 pa je pozabil    
 in socialni delavec    
 enako
 velika siva mačka je tiho šla mimo.        
  
 V zahajajočem soncu    
 moral najti mesto    
 poklekniti mogoče ležati    
 v nenehnem hrupu prometa    
 ki bi se zmanjšal.        
  
 Poznal je območje    
 od časa, ko je taval    
 človek našega časa    
 na vidiku    
 da bi mu lahko ponudili.        
  
 Imel je viaticum    
 plišasta žival z ogrizenimi ušesi    
 psa, ki ga je spremljal    
 nekaj vročega vremena    
 in polarni mraz, zaporedoma.        
  
  
 741 

Un avenir initié

 


Pogledati zadaj
veranda običajnega zavetišča
spominske rože pikajo
le chaume des champs.

Ne glede na vreme
luči postanejo oranžne
élargissant le préposlano
iz preteklosti in prihodnosti.

V zraku je elektrika
med stebri jezu
qui ne prêtent pas à rire
juste à friser les poils sur les bras.

Nevroni se potopijo v meso
mrzlo je
sklepi se zataknejo
voziček škripa.

Ob izteku
zadrži nekaj zraka
omogoča vzpon
na pašnike zgoraj.

A trop fendre la bûche
drobec lesa skoči na suho
na mokri podlagi
par l'orage de la force pure.

obstajajo takšni dnevi
kje z dna zemlje
dvignejo odseve naše drobovja,
suha grape na ravni ravnini.

Spodaj desno
proti nasipu
la pierre plate des origines enlevée
brez skrajne podlihosti.

Vstajanje iz prsnega koša
orgle so počile svod
njegovega debelega trobentanja
dvigovanje prahu.

Moral je slediti videzu
pritihotapiti iz spovednice
za pomikanje transparenta v vetru
na cerkvenem pokopališču.

Golob prečka nebo
nato sekundo
parna oblika
sous le dais du printemps.

Okrasite z vejicami
vhod v tempelj
bodi kruh in vino
d'un avenir initié.


740

Dolgo in veliko

 
 
 Dviganje gor in dol
 na leseni plošči
 ograje duše
 avaient fière allure.
  
 Tam je raslo divje cvetje
 brez sedla kot naš veseli smeh
 pigmentira naše instinkte
 des gouttes de sang sur la pierre blanche.
  
 Prst na sprožilcu
 s popravkom cilja
 heraldična lekcija
 prenait corps contre le frêne.
  
 Zjutraj
 na tej naključni plošči
 tvorili otoke in polotoke
 à petits jets de vapeur humidifiante.
  
 Za nežne solze
 na licu kesanja
 odgovoril na pepelno mrzlico
 sous les crocs de l'absence.
  
 Ojdipov božanje
 na prečni flavti
 zagon je bil resen
 un deux trois soleil.
  
 Mešanje senc in svetlobe
 na zmagovitem pramcu
 kjer se življenje zasluži
 s'engagèrent des nuits sans sommeil.
  
 Za obrezano svečo
 prepoved iz naših zaporov
 in zlati ingoti
 des ténacités événementielles.
  
 Prišel je ravno proti meni
 videz preprostih stvari
 ta misel na vročino :   
 kaj je bilo rečeno o meni ?        
  
 Predstavljeno, oboje, pri treh
 spet sonce
 ki mi omogoča popoln pobeg
 dans les halliers de la forêt.
  
 Skupne zgodbe, pridobljena mnenja
 smo se lahko pridružili našemu gospodinjstvu
 v krogu pod palaverjem
 échanger le thym et la lavande.
  
 Tam je bilo
 toliko nežnosti in odkritosti
 da je vsaka beseda polna orgeat
 clochetait aux pinacles de la mémoire.
  
  
  
 739
   

Spustil se je s svojega gredišča

 

Spustil se je s svojega gredišča
pusto in hrošč
povzročiti razburjenje
na kovinskih ploščah
izgledalo je kot rožnati zvonec
navedba ur
hitro narejeno dobro opravljeno
stvar, da bi te naredili žejne
če je treba stopiti na oder.

Flamenko traja tako dolgo
samo step plesi in kastanjete
raztrgati njihovo magnetno znanje
na metonimične ponudbe
à cru et à dia
ženske oči
prisiljen privoliti v bes
očesa iz vtičnic
ne da bi zver izgledala sivo.

V tem času
žito se je kopičilo
ob luči bakle
praskajo s svojimi tremoli
delavska podstrešja z odloženimi lijaki
brez kričečega bodala
ne zadovolji grdega pesnika
to mejo
postal občutljiv na milost vetra.



738

Jahanje svoje torbe

 

 Jahanje svoje torbe    
 poln težav in besa    
 mož caudinskih vil    
 se zaljubil v dan, ki se zori.        
  
 Mesto je nestabilno    
 smrtna kazen    
 previden vzorec curka    
 med zadnjih vstajenj.        
  
 Za vzdrževanje spodnje čeljusti    
 krempljasta pochard    
 poslabšati situacijo    
 zunaj ukrivljenosti časa.        
  
 Ne premakni se    
 pošast odvisnosti    
 naj bo nadaljevanje otroških čričkov    
 zmanjšati potrebo po sladkosti za zarezo.        
  
 Z izgovarjanjem imena užitkov    
 kremplji so bolečina    
 vodotesne stene odvzema    
 krmne travnike brez cvetja brez razloga.        
  
 Pod tem estrihom ni nasmehov    
 roke kažejo na izvorni ovratnik    
 sonce ruši svoje skrivnosti    
 čas je, da zgodaj vstaneš.        
  
  
 737 

Voda tako sladka

 

 Voda tako sladka    
 očistiti roko morilcev    
 tako da sveta krizma    
 kvačkajte nekaj napredkov.        
  
 Tako me opozorite    
 da bi prejel odpuščanje obsojenih    
 in štej dneve    
 mojega osamljenega življenja.        
  
 Živali so šle pod okno    
 noč zvezdnega šepeta    
 da so se himere razdelile    
 z velikimi odrivi.        
  
 Ne morem, ampak    
 Poklicala sem očeta in mamo    
 iz trebuha zemlje    
 na lase golih dreves.        
  
 razumem    
 spremljati posadko    
 ne da bi se ujeli v vrvi    
 te naloge na delo.  

  Tam je bilo   
  in mošus in rana
  samo na razcepu
  dan se je komaj širil.


 736
   

Hodim torej sem

 
 
 Hodim torej sem    
 in ne potrebujem veliko    
 naj zvoni    
 umik naših čet.        
  
 Bili so pogumni naši vojaki    
 ko sama senca njihovega stoka    
 zaplapolala pred nočjo duše    
 primerna sestra ognjenega oblaka.        
  
 Trava po katastrofi    
 je bila mastna in teksturirana    
 tako kot damast    
 pordel od ženske krvi.        
  
 En korak pa drugi    
 telo se je začelo tresti    
 pred poljubom sonca    
 mučijo zmečkani oblaki.        
  
 V pšenici polj    
 s pijanim metuljem    
 Sestavim žarek ognja    
 za vrnitev živih.        
  
  
 735
   

Beseda preveč

 
 
 Ne dvigujte besede preveč    
 leseni križ železni križ    
 Pojdi k vragu    
 otroci umirajočih.         
  
 Počasi izklopite    
 ostanki prejšnje noči    
 mešani pepel    
 tiste daritve bogovom, ki jih razum časti.         
  
 Ni hujšega strahu    
 kot lov    
 za jelenom    
 nato dvigniti ognjeni križ.        
  
 Pokličite omotico in slabost    
 ko tišina postane sokriv    
 obžalovanja, da bi naredila drugi koit    
 brez drgnjenja.        
  
 Dostavite občudovanja vreden sok    
 Mirabelle sliva moje sestre    
 kje si privoščiti ogledalo    
 v lepih poletnih nočeh.        
  
 Z mojstrovo roko    
 da se rodi iz premoga izkopavanj    
 bogata moč prijaznih besed    
 narediti gouzi-gouzi sinovom duha.        
  
  
 734 

La poésie c’est ça

 
  La poésie c'est dire    
 c'est rire du rien    
 c'est partir sans se retourner    
 pour que la vérité advienne.        
  
 La poésie accrochée au Levant    
 refait les gestes d'antan    
 en guettant par le trou de serrure    
 l'arrivée du printemps.        
  
 La poésie c'est attendre    
 c'est atteindre    
 c'est attenter aux bonnes mœurs    
 en soupçonnant le mal d'être de la partie.        
  
 La poésie c'est le claquement sec    
 d'une fin de partie    
 où restent après la représentation    
 les diamants purs du néant.        
  
 La poésie c'est la terre    
 et le ciel et la mer    
 quant au rythme d'une escarpolette    
 le revenez-y t'appelle.        
  
 La poésie c'est mourir un peu    
 au fond de la caverne    
 à convertir en mots    
 les aléas du dehors.        
  
 La poésie c'est vivre à bon escient    
 la chair fraîche des tempêtes    
 lorsque le livre replie ses pages    
 la mèche allumée.        
  
 La poésie c'est être hors tout    
 à vif à blanc    
 au feu de l'occasion    
 et mourir sur le flanc après la mitraille.        
  
 La poésie c'est grand et carré    
 à contresens des fleurs bleues    
 lorsque les yeux de flanelle    
 jaillissent d'un crâne éclaté.        
  
 La poésie c'est mignonnette et compagnie    
 sur le bord de la soucoupe    
 à compter les boudoirs de l'affliction    
 à cinq heures de l'après-midi.        
  
 La poésie est tueuse    
 et colérique et monstrueuse    
 pour mâter le rebelle endormi    
 aux marches de la déraison.        
  
 La poésie c'est être autre    
 au plus bas comme au plus haut    
 au coin de la rue telle l'abeille    
 à guetter le bourdon.        
  
 la poésie tripatouille    
 pour s'infiltrer dans le manchon de fourrure    
 quand sonne le béton    
 sous la santiag de l'optimiste.        
  
 La poésie pleure le divin perdu    
 pour enquêter sur ce qui demeure    
 dans la cité aux quatre vents 
 ouverte à la parole.    
                                                               
 La poésie c'est lettre molle    
 aux lèvres de l'humanité nouvelle    
 à lécher fraternellement    
 le retour vers l'Absolu.        
  
 La poésie c'est Dieu et pas Dieu    
 sans violence sans virulence    
 toutes lances dehors    
 en gardant ses distances.        
  
 La poésie est paresseuse    
 quand passe le marchand de sable    
 allégorie des cieux intérieurs    
 au service de sa progéniture.        
  
 La poésie c'est penser    
 sans y penser    
 mais jamais s'agenouiller    
 devant la prise de pouvoir.        
  
 La poésie cette rebelle    
 tourne autour de soi    
 et détoure la figurine de l'amour    
 des avances de Narcisse.        
  
 La poésie manque à l'appel    
 en contournant l'auto-dérision    
 lorsque le plaisir vous hèle    
 sur un air d'accordéon.        
  
 La poésie est là    
 source d'angoisse    
 les vaisseaux brûlés    
 au port de l'astreinte.        
  
 La poésie c'est le bon père de famille    
 qui furtivement    
 de sa sacoche au verbe haut    
 fait jaillir le génie de la lampe.        
  
 La poésie c'est moi c'est toi    
 c'est ce qui heurte du chef    
 les poutres du grenier    
 en verticalité assumée.        
  
 La poésie c'est une caresse    
 sur la joue du vent    
 lors les larmes de la louve     
 appeler ses petits.        
  
  
 733
   

stran od romantike

 

 stran od romantike    
 équarri au sceptre divin
 le carénage des vieilles autos  
 fait la nique aux icônes    
 à travers champs    
 telle flèche d'argent    
 piquée au cœur    
 que les sapeurs    
 retrouvent sous la herse du temps.        
  
 Sonnailles de tous les jours    
 orgue tenant la note sous la rosace    
 le pas des moines    
 glisse sous les arcades    
 à l'unisson du pont-levis    
 caressant de ses chaînes    
 les pierres usées du porche    
 à l'approche souffreteuse    
 d'une claudicante valetaille.        
  
 Mesurez vos approches    
 ne gardez en mémoire    
 que la main leste de l'entre-lignes    
 derrière l'étroit vitrail    
 de ces feuilles glacées    
 que le givre a scellées    
 au vent des pleurs     
 de l'enfant épelant l'alpha et l'oméga.        
  
  
 732