Kreme s pretečenim rokom uporabe na dnu kartonskega lonca pripravil si je obrok kot obotavljajoča se muha na okenski polici. Lesena klop je bila umazana časopis bo naredil vprašati v svojem umazano utrjenem plašču pod rahlim dežjem. Nato vstani osupljivo za ob pločniku zanihaj nekaj korakov proti aleji ravnih dreves z nazobčanimi listi. obstajajo dnevi kjer je debel oblak se obotavlja, da bi se prebili pred bedo kamor so nas potisnili v uličici mrtvih. Prtljaga, točka dober dežni plašč, točka zaprti čevlji, točka volnene rokavice, točka kanček nasmeha, točka. Hirsute, razmršeni lasje šel je od ulice do ulice sedite ob vznožju stavbe med dvema pasjim sranjem drži svojo črno nakupovalno torbo. Na listu papirja je moral k zdravniku pa je pozabil in socialni delavec enakovelika siva mačka je tiho šla mimo. V zahajajočem soncu moral najti mesto poklekniti mogoče ležati v nenehnem hrupu prometa ki bi se zmanjšal. Poznal je območje od časa, ko je taval človek našega časa na vidiku da bi mu lahko ponudili. Imel je viaticum plišasta žival z ogrizenimi ušesi psa, ki ga je spremljal nekaj vročega vremena in polarni mraz, zaporedoma. 741
Dviganje gor in dolna leseni ploščiograje dušeavaient fière allure.Tam je raslo divje cvetjebrez sedla kot naš veseli smehpigmentira naše instinktedes gouttes de sang sur la pierre blanche.Prst na sprožilcus popravkom ciljaheraldična lekcijaprenait corps contre le frêne.Zjutrajna tej naključni ploščitvorili otoke in polotokeà petits jets de vapeur humidifiante.Za nežne solzena licu kesanjaodgovoril na pepelno mrzlicosous les crocs de l'absence.Ojdipov božanjena prečni flavtizagon je bil resenun deux trois soleil.Mešanje senc in svetlobena zmagovitem pramcukjer se življenje zaslužis'engagèrent des nuits sans sommeil.Za obrezano svečoprepoved iz naših zaporovin zlati ingotides ténacités événementielles.Prišel je ravno proti menividez preprostih stvarita misel na vročino : kaj je bilo rečeno o meni ? Predstavljeno, oboje, pri trehspet sonceki mi omogoča popoln pobegdans les halliers de la forêt.Skupne zgodbe, pridobljena mnenjasmo se lahko pridružili našemu gospodinjstvuv krogu pod palaverjeméchanger le thym et la lavande.Tam je bilotoliko nežnosti in odkritostida je vsaka beseda polna orgeatclochetait aux pinacles de la mémoire.739
Spustil se je s svojega gredišča pusto in hrošč povzročiti razburjenje na kovinskih ploščah izgledalo je kot rožnati zvonec navedba ur hitro narejeno dobro opravljeno stvar, da bi te naredili žejne če je treba stopiti na oder.
Flamenko traja tako dolgo samo step plesi in kastanjete raztrgati njihovo magnetno znanje na metonimične ponudbe à cru et à dia ženske oči prisiljen privoliti v bes očesa iz vtičnic ne da bi zver izgledala sivo.
V tem času žito se je kopičilo ob luči bakle praskajo s svojimi tremoli delavska podstrešja z odloženimi lijaki brez kričečega bodala ne zadovolji grdega pesnika to mejo postal občutljiv na milost vetra.
Jahanje svoje torbe poln težav in besa mož caudinskih vil se zaljubil v dan, ki se zori. Mesto je nestabilno smrtna kazen previden vzorec curka med zadnjih vstajenj. Za vzdrževanje spodnje čeljusti krempljasta pochard poslabšati situacijo zunaj ukrivljenosti časa. Ne premakni se pošast odvisnosti naj bo nadaljevanje otroških čričkov zmanjšati potrebo po sladkosti za zarezo. Z izgovarjanjem imena užitkov kremplji so bolečina vodotesne stene odvzema krmne travnike brez cvetja brez razloga. Pod tem estrihom ni nasmehov roke kažejo na izvorni ovratnik sonce ruši svoje skrivnosti čas je, da zgodaj vstaneš. 737
Voda tako sladka očistiti roko morilcev tako da sveta krizma kvačkajte nekaj napredkov. Tako me opozorite da bi prejel odpuščanje obsojenih in štej dneve mojega osamljenega življenja. Živali so šle pod okno noč zvezdnega šepeta da so se himere razdelile z velikimi odrivi. Ne morem, ampak Poklicala sem očeta in mamo iz trebuha zemlje na lase golih dreves. razumem spremljati posadko ne da bi se ujeli v vrvi te naloge na delo. Tam je biloin mošus in ranasamo na razcepudan se je komaj širil.
736
Hodim torej sem in ne potrebujem veliko naj zvoni umik naših čet. Bili so pogumni naši vojaki ko sama senca njihovega stoka zaplapolala pred nočjo duše primerna sestra ognjenega oblaka. Trava po katastrofi je bila mastna in teksturirana tako kot damast pordel od ženske krvi. En korak pa drugi telo se je začelo tresti pred poljubom sonca mučijo zmečkani oblaki. V pšenici polj s pijanim metuljem Sestavim žarek ognja za vrnitev živih. 735
Ne dvigujte besede preveč leseni križ železni križ Pojdi k vragu otroci umirajočih. Počasi izklopite ostanki prejšnje noči mešani pepel tiste daritve bogovom, ki jih razum časti. Ni hujšega strahu kot lov za jelenom nato dvigniti ognjeni križ. Pokličite omotico in slabost ko tišina postane sokriv obžalovanja, da bi naredila drugi koit brez drgnjenja. Dostavite občudovanja vreden sok Mirabelle sliva moje sestre kje si privoščiti ogledalo v lepih poletnih nočeh. Z mojstrovo roko da se rodi iz premoga izkopavanj bogata moč prijaznih besed narediti gouzi-gouzi sinovom duha. 734
La poésie c'est direc'est rire du rienc'est partir sans se retournerpour que la vérité advienne. La poésie accrochée au Levantrefait les gestes d'antanen guettant par le trou de serrurel'arrivée du printemps. La poésie c'est attendrec'est atteindrec'est attenter aux bonnes mœursen soupçonnant le mal d'être de la partie. La poésie c'est le claquement secd'une fin de partieoù restent après la représentationles diamants purs du néant. La poésie c'est la terreet le ciel et la merquant au rythme d'une escarpolettele revenez-y t'appelle. La poésie c'est mourir un peuau fond de la caverneà convertir en motsles aléas du dehors. La poésie c'est vivre à bon escientla chair fraîche des tempêteslorsque le livre replie ses pagesla mèche allumée. La poésie c'est être hors toutà vif à blancau feu de l'occasionet mourir sur le flanc après la mitraille. La poésie c'est grand et carréà contresens des fleurs bleueslorsque les yeux de flanellejaillissent d'un crâne éclaté. La poésie c'est mignonnette et compagniesur le bord de la soucoupeà compter les boudoirs de l'afflictionà cinq heures de l'après-midi. La poésie est tueuseet colérique et monstrueusepour mâter le rebelle endormiaux marches de la déraison. La poésie c'est être autreau plus bas comme au plus hautau coin de la rue telle l'abeilleà guetter le bourdon. la poésie tripatouillepour s'infiltrer dans le manchon de fourrurequand sonne le bétonsous la santiag de l'optimiste. La poésie pleure le divin perdupour enquêter sur ce qui demeuredans la cité aux quatre ventsouverte à la parole. La poésie c'est lettre molleaux lèvres de l'humanité nouvelleà lécher fraternellementle retour vers l'Absolu. La poésie c'est Dieu et pas Dieusans violence sans virulencetoutes lances dehorsen gardant ses distances. La poésie est paresseusequand passe le marchand de sableallégorie des cieux intérieursau service de sa progéniture. La poésie c'est pensersans y pensermais jamais s'agenouillerdevant la prise de pouvoir. La poésie cette rebelletourne autour de soiet détoure la figurine de l'amourdes avances de Narcisse. La poésie manque à l'appelen contournant l'auto-dérisionlorsque le plaisir vous hèlesur un air d'accordéon. La poésie est làsource d'angoisseles vaisseaux brûlésau port de l'astreinte. La poésie c'est le bon père de famillequi furtivementde sa sacoche au verbe hautfait jaillir le génie de la lampe. La poésie c'est moi c'est toic'est ce qui heurte du chefles poutres du grenieren verticalité assumée. La poésie c'est une caressesur la joue du ventlors les larmes de la louveappeler ses petits. 733
stran od romantike équarri au sceptre divinle carénage des vieilles autosfait la nique aux icônesà travers champstelle flèche d'argentpiquée au cœurque les sapeursretrouvent sous la herse du temps. Sonnailles de tous les joursorgue tenant la note sous la rosacele pas des moinesglisse sous les arcadesà l'unisson du pont-leviscaressant de ses chaînesles pierres usées du porcheà l'approche souffreteused'une claudicante valetaille. Mesurez vos approchesne gardez en mémoireque la main leste de l'entre-lignesderrière l'étroit vitrailde ces feuilles glacéesque le givre a scelléesau vent des pleursde l'enfant épelant l'alpha et l'oméga. 732