Visage visage au touché de nos cœurs à portée du frêne sans geste ni parole regard élevé sommes de veille sur les photos graves et tristes à se jeter du haut de l'arbre colibri des incendies passacaille des brumes laissant paraître les veinules d'une main à décrypter le soir à la bougie les papiers d'identité jaunis que le vent éparpille devant nos yeux sans sommeil.
Ô visage unique visage du temps qui passe infante éblouie sois le réceptacle de nos pleurs lesel de notre rencontre du bâton au chardon du Job au gris à maugréer devant les bouses se mêlant aux cailloux de basalte mélange incandescent de la vigne vierge et du mur roux ô visage qu'un manquement d'esprit efface pierre plate posée au matin sur le mur du jardin souffles mêlés d'un face à face de toute éternité.
Es-tu là glissando sans dérobade à me porter sur l'onde douce lune entrevue au parloir écorce arrachée du chêne-liège se faufilant dans la foule lente passager ébloui des sentes odorantes. moja duša seule au hasard d'une sortie se vit prise dans le flot des migrants ô mon âme l'altérité est une autre identité de l'autre à soi la source même des solidarités.
Sous la gouttière du temple y'a la romance la saga du temps qui passe le cortège des semelles de bois le frisson des roseaux le gond d'une porte que l'on ouvre et qui grince demain ou après-demain de rien en rien les bras ballants yeux levés à l'horizontale festons des nuages hors limite du ciel en syncope légère sur le pavé d'argile à griffer d'ongles écaillés le passage des fourmis en rivière d'être vers le sans arbre du sable ridulé.
Mon âge assis contre l'arbre regarde boule de suif éteinte à la tombée du jour un cataplasme en brise-glace de retour de mission de père et mère le descendant au risque de connaître flamme terminale mes annales dispersées un soir de grand vent la carrière ouverte et dernier charroi de mèche avec le raisonneur apocalyptique notre bâtisseur notre fossoyeur notre inventeur.
Marée remise marée rétrocédée marée du compte à rebours marée déposée marée reprise verrai-je le dernier hoquet descendre toboggan la pente aux ajoncs la mise en veille des sphaignes de l'étang ma correspondance en bel équipage filant grand train sans attendre que je m'éteigne pleurs refluantes sous le dais mercantile des arrimages familiaux.
Noir de noir en l'écritoire souterraine de corolle en corolle tendre la corde entre chien et loup.
Capter la prosodie du glatissement des vautours vertigineux voiliers éboueurs de vestiges sans soupçon sans contre-façon accablant de tristesse. Surgissement des mains tendues jaillies blanches de la paroi anthracite aux reflets de lune en retrait des lumières de la ville au son du buccin sentinelle drapée du manteau de cuir que revêt le vacher le fouet dressé, viatique devant l'autel où surprendre la faille avouée. Le Grand Bédé se dresse le chapeau de clown vissé sur son front Frankenstein, gorille à la quenouille taguant sur tablette d'argile les blessures de sa pensée, traces cunéiformes gravées sur le pas de porte au goutte à goutte d'un ciel pleurant de se savoir aimé.
Suif dans la gorge le glissant d'une corde. L'aplomb du désir l'épuisette à la main. Tout passe tout reflète la présence. Devant le miroir le visage enjoué.
Passer de ce qui est dur à ce qui est tendre.
Etre en amour avec soi-même.
Pas de théorie juste une intensité venue de l'intérieur.
La grâce on la reçoit.
Maman arrête de me dire qu'il faut pas. La transmission une course de relais.
Chaque âme est riche de l'attention portée à l'autre.
Plein de papillons ces messagers sans poids.
Entre genêts et ajoncs les murs s'ouvrent.
File le vent évitant les impasses. D'avant le vrai silence gambade douce gambade. Ecoute l'air respirer.
Tako lepo v senci in sešiti v duhu je zadrhtala slamnik glede na matrične poglede. nastal med mačkami med psi kratka presenečenja ne da bi trenil z veko cigareta v apostrofu. Zgoraj je godrnjal na sodišču ogorčenja jamske freske njegovih izposojenih oblačil ujet v žarke kolesa brez bergle z zvončkom in lesene blatnike vstati naravnost. Bila je cikcakasta od platane do platane žabji jarek pokajo svoje grenke mehurčke ko se sprehajaš. Brez slovesnosti čipke v vetru raztrgala je jutranjo meglo roke na traku za krmilo kanček mimoze na nosu. Tako lepo v senci in sešiti v duhu je zadrhtala slamnik glede na matrične poglede.
Korak za korakom, od izleta do izleta, v cirkuškem krogu que le sable encense govorica dvigne zavese predstave. barvit vhod, hrupni barnum, dvignjen prah živalskega sprevoda, strasti duše dvignjen na vrhove templjev razstaviti, imeti smisel in preoblikovati. Krvi in barv, besni kriki Erinij uničili pokrajino otroštva, glinene ustnice izvirov so naredili pot s cementnimi šobami, kamen zaščit je iztrgan, žive meje so posekane, napolnjene jarke, srebrna lisica ne bo več našel centra, hudoben veter piha kepe zemlje proti suhim kamnitim terasam, star jesen šepeta svoje zadnje razpoloženje. Noč cvrča, dušni golobi previsna kršitve človekovega stanja, populistične laži nadomesti pesem pesnikov, sledi vojnih motorjev sledi železnim čevljem dlakavih, nebo se temni, celo drevesa, ki jih je izklesal zahodni veter ležati v nevihti. Zrak je umazan, na steni jokanja življenjski papirji zmečkano in prisiljeno na spojih kamnov pokrita z lišaji postane zadihano meso naključnega tzimtzuma. izčrpane roke, iz žepov, da se ujemajo praska pozaba, zavijanje z očmi izrežite vrednote duha, kislo smetano ličila za klovnov nasmeh naše zadnje potepanje. Bes prevzame ponoči, v tišini, postane grdo zaradi podajanja orožja pretepi in sovraštvo, razpršen z dvigom nove letine, postati voljni sostorilec slabe renesanse. Obstajajo uradna zelišča kot spomladanske, kolegijska zelišča poljuba zaljubljencev razpršeno v iskanju velikega preobrata, kos kruha na dnu vrečke, voda v ciboriju alteritet. Dvignili bomo Zvok odbijanja, kamenčki, vrženi na reko, dostopne prosilcem za azil, prihajajo iz našega izgnanstva.
Korak za korakom, od izleta do izleta, v cirkuškem krogu da pesek izolira govorica dvigne zavese predstave. barvit vhod, hrupni barnum, dvignjen prah živalskega sprevoda, strasti duše dvignjen na vrhove templjev razstaviti, imeti smisel in preoblikovati. Krvi in barv, besni kriki Erinij uničili pokrajino otroštva, glinene ustnice izvirov so naredili pot s cementnimi šobami, kamen zaščit je iztrgan, žive meje so posekane, napolnjene jarke, srebrna lisica ne bo več našel centra, hudoben veter piha kepe zemlje proti suhim kamnitim terasam, star jesen šepeta svoje zadnje razpoloženje. Noč cvrča, dušni golobi previsna kršitve človekovega stanja, populistične laži nadomesti pesem pesnikov, sledi vojnih motorjev sledi železnim čevljem dlakavih, nebo se temni, celo drevesa, ki jih je izklesal zahodni veter ležati v nevihti. Zrak je umazan, na steni jokanja življenjski papirji zmečkano in prisiljeno na spojih kamnov pokrita z lišaji postane zadihano meso naključnega tzimtzuma. izčrpane roke, iz žepov, da se ujemajo praska pozaba, zavijanje z očmi izrežite vrednote duha, kislo smetano ličila za klovnov nasmeh naše zadnje potepanje. Bes prevzame ponoči, v tišini, postane grdo zaradi podajanja orožja pretepi in sovraštvo, razpršen z dvigom nove letine, postati voljni sostorilec slabe renesanse. Obstajajo uradna zelišča kot spomladanske, kolegijska zelišča poljuba zaljubljencev razpršeno v iskanju velikega preobrata, kos kruha na dnu vrečke, voda v ciboriju alteritet. Dvignili bomo Zvok odbijanja, kamenčki, vrženi na reko, dostopne prosilcem za azil, prihajajo iz našega izgnanstva. 332