Visage visage au touché de nos cœurs

 Visage visage   
au touché de nos cœurs
à portée du frêne
sans geste ni parole
regard élevé
sommes de veille
sur les photos
graves et tristes
à se jeter du haut de l'arbre
colibri des incendies
passacaille des brumes
laissant paraître les veinules d'une main
à décrypter le soir à la bougie
les papiers d'identité jaunis
que le vent éparpille
devant nos yeux sans sommeil.

Ô visage
unique visage du temps qui passe
infante éblouie
sois le réceptacle de nos pleurs
le sel de notre rencontre
du bâton au chardon
du Job au gris
à maugréer
devant les bouses
se mêlant aux cailloux de basalte
mélange incandescent
de la vigne vierge
et du mur roux
ô visage
qu'un manquement d'esprit efface
pierre plate posée au matin
sur le mur du jardin
souffles mêlés
d'un face à face de toute éternité.


340

Es-tu là mon âme ?

 
Es-tu là
glissando sans dérobade
à me porter sur l'onde douce
lune entrevue au parloir
écorce arrachée du chêne-liège
se faufilant dans la foule lente
passager ébloui
des sentes odorantes.

moja duša
seule
au hasard d'une sortie
se vit prise
dans le flot des migrants
ô mon âme
l'altérité est une autre identité
de l'autre à soi
la source même des solidarités.

339

sous la gouttière du temple

   Sous la gouttière du temple  
y'a la romance
la saga du temps qui passe
le cortège des semelles de bois
le frisson des roseaux
le gond d'une porte
que l'on ouvre
et qui grince
demain ou après-demain
de rien en rien
les bras ballants
yeux levés
à l'horizontale
festons des nuages
hors limite du ciel
en syncope légère
sur le pavé d'argile
à griffer d'ongles écaillés
le passage des fourmis
en rivière d'être
vers le sans arbre
du sable ridulé.


336

mon âge assis contre l’arbre

   Mon âge         
assis contre l'arbre
regarde
boule de suif éteinte
à la tombée du jour
un cataplasme en brise-glace
de retour de mission
de père et mère le descendant
au risque de connaître
flamme terminale
mes annales dispersées
un soir de grand vent
la carrière ouverte
et
dernier charroi
de mèche
avec le raisonneur apocalyptique
notre bâtisseur
notre fossoyeur
notre inventeur.


337

marée remise

   Marée remise   
marée rétrocédée
marée du compte à rebours
marée déposée
marée reprise
verrai-je le dernier hoquet
descendre toboggan
la pente aux ajoncs
la mise en veille
des sphaignes de l'étang
ma correspondance
en bel équipage
filant grand train
sans attendre que je m'éteigne
pleurs refluantes
sous le dais mercantile
des arrimages familiaux.


338

l’écritoire souterraine

   Noir de noir     
en l'écritoire souterraine
de corolle en corolle
tendre la corde
entre chien et loup.

Capter la prosodie
du glatissement des vautours
vertigineux voiliers
éboueurs de vestiges
sans soupçon
sans contre-façon
accablant de tristesse.

Surgissement des mains tendues
jaillies
blanches
de la paroi anthracite
aux reflets de lune
en retrait des lumières de la ville
au son du buccin
sentinelle drapée du manteau de cuir
que revêt le vacher
le fouet dressé,
viatique devant l'autel
où surprendre la faille avouée.

Le Grand Bédé se dresse
le chapeau de clown vissé
sur son front Frankenstein,
gorille à la quenouille
taguant sur tablette d'argile
les blessures de sa pensée,
traces cunéiformes
gravées sur le pas de porte
au goutte à goutte
d'un ciel pleurant de se savoir aimé.


335

Au soleil vert de notre enfance

 Au soleil vert 
de notre enfance.

L'eau s'écoulant
du puits à la mare.

Deux tritons
un mâle une femelle.

Douce effluve
des senteurs printanières.

De haut en bas
l'effigie s'affiche.

Le clap de fin
mord la poussière.

Accolé aux barrières
l'arc-en-ciel épilogue.

Suif dans la gorge
le glissant d'une corde.

L'aplomb du désir
l'épuisette à la main.

Tout passe
tout reflète la présence.

Devant le miroir
le visage enjoué.

Passer de ce qui est dur
à ce qui est tendre.

Etre en amour
avec soi-même.

Pas de théorie
juste une intensité venue de l'intérieur.

La grâce
on la reçoit.

Maman
arrête de me dire qu'il faut pas.

La transmission
une course de relais.

Chaque âme est riche
de l'attention portée à l'autre.

Plein de papillons
ces messagers sans poids.

Entre genêts et ajoncs
les murs s'ouvrent.

File le vent
évitant les impasses.

D'avant le vrai silence
gambade douce gambade.

Ecoute
l'air respirer.


334

tako lepo v senci

   Tako lepo v senci   
in sešiti v duhu
je zadrhtala
slamnik
glede na matrične poglede.

nastal
med mačkami med psi
kratka presenečenja
ne da bi trenil z veko
cigareta v apostrofu.

Zgoraj je godrnjal
na sodišču ogorčenja
jamske freske
njegovih izposojenih oblačil
ujet v žarke
kolesa
brez bergle
z zvončkom
in lesene blatnike
vstati naravnost.

Bila je cikcakasta
od platane do platane
žabji jarek
pokajo svoje grenke mehurčke
ko se sprehajaš.

Brez slovesnosti
čipke v vetru
raztrgala je jutranjo meglo
roke na traku za krmilo
kanček mimoze na nosu.

Tako lepo v senci
in sešiti v duhu
je zadrhtala
slamnik
glede na matrične poglede.


333

korak za korakom od izleta do izleta

 Korak za korakom,   
od izleta do izleta,
v cirkuškem krogu
que le sable encense
govorica dvigne zavese predstave.

barvit vhod,
hrupni barnum,
dvignjen prah
živalskega sprevoda,
strasti duše
dvignjen na vrhove templjev
razstaviti,
imeti smisel
in preoblikovati.

Krvi in ​​barv,
besni kriki Erinij
uničili pokrajino otroštva,
glinene ustnice izvirov
so naredili pot
s cementnimi šobami,
kamen zaščit je iztrgan,
žive meje so posekane,
napolnjene jarke,
srebrna lisica
ne bo več našel centra,
hudoben veter piha kepe zemlje
proti suhim kamnitim terasam,
star jesen šepeta svoje zadnje razpoloženje.
Noč cvrča,
dušni golobi
previsna
kršitve človekovega stanja,
populistične laži
nadomesti pesem pesnikov,
sledi vojnih motorjev
sledi železnim čevljem dlakavih,
nebo se temni,
celo drevesa, ki jih je izklesal zahodni veter
ležati v nevihti.

Zrak je umazan,
na steni jokanja
življenjski papirji
zmečkano in prisiljeno
na spojih kamnov
pokrita z lišaji
postane zadihano meso
naključnega tzimtzuma.

izčrpane roke,
iz žepov, da se ujemajo
praska pozaba,
zavijanje z očmi
izrežite vrednote duha,
kislo smetano
ličila za klovnov nasmeh
naše zadnje potepanje.

Bes prevzame
ponoči,
v tišini,
postane grdo zaradi podajanja orožja
pretepi in sovraštvo,
razpršen z dvigom
nove letine,
postati voljni sostorilec
slabe renesanse.

Obstajajo uradna zelišča
kot spomladanske,
kolegijska zelišča
poljuba zaljubljencev
razpršeno
v iskanju velikega preobrata,
kos kruha
na dnu vrečke,
voda v ciboriju alteritet.

Dvignili bomo Zvok odbijanja,
kamenčki, vrženi na reko,
dostopne prosilcem za azil,
prihajajo iz našega izgnanstva.


332

korak za korakom od izleta do izleta – 1

   Korak za korakom,   
 od izleta do izleta,   
 v cirkuškem krogu   
 da pesek izolira    
 govorica dvigne zavese predstave. 
    
 barvit vhod,   
 hrupni barnum,   
 dvignjen prah   
 živalskega sprevoda,   
 strasti duše   
 dvignjen na vrhove templjev   
 razstaviti,   
 imeti smisel   
 in preoblikovati.     

 Krvi in ​​barv,   
 besni kriki Erinij   
 uničili pokrajino otroštva,   
 glinene ustnice izvirov    
 so naredili pot   
 s cementnimi šobami,   
 kamen zaščit je iztrgan,   
 žive meje so posekane,   
 napolnjene jarke,   
 srebrna lisica   
 ne bo več našel centra,   
 hudoben veter piha kepe zemlje   
 proti suhim kamnitim terasam,   
 star jesen šepeta svoje zadnje razpoloženje.     

 Noč cvrča,   
 dušni golobi   
 previsna   
 kršitve človekovega stanja,   
 populistične laži   
 nadomesti pesem pesnikov,   
 sledi vojnih motorjev   
 sledi železnim čevljem dlakavih,   
 nebo se temni,   
 celo drevesa, ki jih je izklesal zahodni veter   
 ležati v nevihti.    
 
 Zrak je umazan,   
 na steni jokanja   
 življenjski papirji   
 zmečkano in prisiljeno   
 na spojih kamnov   
 pokrita z lišaji   
 postane zadihano meso   
 naključnega tzimtzuma. 
     
 izčrpane roke,   
 iz žepov, da se ujemajo   
 praska pozaba,   
 zavijanje z očmi   
 izrežite vrednote duha,   
 kislo smetano   
 ličila za klovnov nasmeh 
 naše zadnje potepanje.   
  
 Bes prevzame   
 ponoči,   
 v tišini,   
 postane grdo zaradi podajanja orožja   
 pretepi in sovraštvo,   
 razpršen z dvigom   
 nove letine,      
 postati voljni sostorilec   
 slabe renesanse.  
    
 Obstajajo uradna zelišča   
 kot spomladanske,   
 kolegijska zelišča    
 poljuba zaljubljencev    
 razpršeno    
 v iskanju velikega preobrata,   
 kos kruha   
 na dnu vrečke,  
 voda v ciboriju alteritet.  
   
 Dvignili bomo Zvok odbijanja,    
 kamenčki, vrženi na reko,   
 dostopne prosilcem za azil,   
 prihajajo iz našega izgnanstva.  

   
332

La présence à ce qui s'advient