Korak za korakom,   
 od izleta do izleta,   
 v cirkuškem krogu   
 da pesek izolira    
 govorica dvigne zavese predstave. 
    
 barvit vhod,   
 hrupni barnum,   
 dvignjen prah   
 živalskega sprevoda,   
 strasti duše   
 dvignjen na vrhove templjev   
 razstaviti,   
 imeti smisel   
 in preoblikovati.     

 Krvi in ​​barv,   
 besni kriki Erinij   
 uničili pokrajino otroštva,   
 glinene ustnice izvirov    
 so naredili pot   
 s cementnimi šobami,   
 kamen zaščit je iztrgan,   
 žive meje so posekane,   
 napolnjene jarke,   
 srebrna lisica   
 ne bo več našel centra,   
 hudoben veter piha kepe zemlje   
 proti suhim kamnitim terasam,   
 star jesen šepeta svoje zadnje razpoloženje.     

 Noč cvrča,   
 dušni golobi   
 previsna   
 kršitve človekovega stanja,   
 populistične laži   
 nadomesti pesem pesnikov,   
 sledi vojnih motorjev   
 sledi železnim čevljem dlakavih,   
 nebo se temni,   
 celo drevesa, ki jih je izklesal zahodni veter   
 ležati v nevihti.    
 
 Zrak je umazan,   
 na steni jokanja   
 življenjski papirji   
 zmečkano in prisiljeno   
 na spojih kamnov   
 pokrita z lišaji   
 postane zadihano meso   
 naključnega tzimtzuma. 
     
 izčrpane roke,   
 iz žepov, da se ujemajo   
 praska pozaba,   
 zavijanje z očmi   
 izrežite vrednote duha,   
 kislo smetano   
 ličila za klovnov nasmeh 
 naše zadnje potepanje.   
  
 Bes prevzame   
 ponoči,   
 v tišini,   
 postane grdo zaradi podajanja orožja   
 pretepi in sovraštvo,   
 razpršen z dvigom   
 nove letine,      
 postati voljni sostorilec   
 slabe renesanse.  
    
 Obstajajo uradna zelišča   
 kot spomladanske,   
 kolegijska zelišča    
 poljuba zaljubljencev    
 razpršeno    
 v iskanju velikega preobrata,   
 kos kruha   
 na dnu vrečke,  
 voda v ciboriju alteritet.  
   
 Dvignili bomo Zvok odbijanja,    
 kamenčki, vrženi na reko,   
 dostopne prosilcem za azil,   
 prihajajo iz našega izgnanstva.  

   
332

   spomin pri apneji   
 štiri rože na okenski polici   
 punčka na vseh štirih   
 plavati   
 razbitega sonca   
 s strani mojega brata, moj prijatelj, moj sin, moj prijatelj   
 sodelavci   
 ob zori cvetoče mandlje   
 ko žebelj   
 prečrtati z ostro črto   
 prehod poletja   
 prebujanje stražnega stolpa   
 na ravnini urejeni   
 modri frontispis   
 čez gozd   
 spremljajoče oko   
 brez pristanka   
 misli   
 iti gor v zameno   
 ta zvonik katedrale   
 pokanje pletene košare dediščine   
 obseg   
 na listu izvora   
 v procesu bivanja   
 viseče galoše   
 na koncih suhih nog   
 ko greš     
 zlati prah   
 roke brisanje   
 žezlo zahtev   
 pobegla besedila   
 razpokane kože   
 sum spominov   
 brez lakote   
 v tej temni deželi   
 kjer ženske, moški in otroci po grapi   
 kadila s svojo bistrostjo   
 naročje odveleh rož   
 razmršeni lasje   
 do sarkazma čelad s konicami   
 lomljenje golenic beljenih teles   
 v cirkusu evakuacije v sili   
 vozički in snopi, ki se ujemajo   
 moja mala punčka   
 Zakuril bom ogenj   
 ponovno   
 ti povej pravljico za spanje   
 srebrna folija   
 postavljeno na okensko polico   
 lebdeti   
 na morju spominov   
 obred dvorjenja   
 bela zaslonka   
 vrata ljubezni   
 potiskati z nežno kretnjo   
 daleč od obale   
 senca ogromnega bresta.    

  
331

   letel  
 mladenič s cigareto  
 v tem zapletu stopnic  
 ne da bi se korak pojavil  
 v zameno za majhen stol  
 sedi, kaj bodo ljudje rekli  
 s svojimi dolgimi prsti   
 vrzi posmeh  
 zmerno  
 trojanski konj  
 zlomi in vstopi  
 vincentova soba  
 po hodniku pričakovanj  
 mačka skoči na mizo  
 objemite otrokov vrat  
 ločitev s končnim pogledom  
 igra tisoč in ene skušnjav  
 nočna pečica  
 dvignjeno tresenje  
 veslo obnove  
 v hladnem jutru  
 kljub temu kavteriziran  
 maslenice teh misli  
 z strašljivim sapom  
 odpovedi
 pri doku  
 ne da bi vlak raztrgal zrak  
 njegove nevretenčarske strmosti
 kopičenje odpadkov pri zgorevanju  
 za delno
 obnoviti goreče upogibanje favna
 pred pojoče devico.

 Za oknom
 zimska drevesa   
 izognil odločitvi na licu mesta
 besede ljubezni iz pretekle preteklosti.


330

 Na robu sanj   
 oče   
 iztegni roko   
 mati   
 roke za hrbtom   
 pes   
 zapreti pot   
 otrok   
 skriva.  
   
 V daljavi nizozemski mlin   
 prvo nadstropje   
 apartmaji so odprti   
 stebri podpirajo loke   
 mlečno bela prekriva stene   
 konj je pripravljen.  
      
 ena !   
 monte   
 zbriši priboljške   
 z kretnjo   
 ne zadržujte smrti   
 bodi veter v hladu jasnega jutra   
 bodi žarek svojega prostora   
 kolca življenje   
 vermilion s krčem   
 bodi nebesa v slavi   
 moj otrok   
 moj diamant trenutka   
 v kotičku ustnic   
 točka nasmeha   
 samo priložnost za kavalkado   
 samo trenje z večnim.
        
 strela   
 poznaš pot   
 počasi   
 razen prepovedi   
 nagibi senc.   
    
 Bodi   
 zamrznjena na kalvariji poročenih   
 tarča resnic   
 ta kos žameta   
 kam položiti glavo   
 iz oči v oči   
 pred solzo.    

  
317

 se sprehodil   
 Sur le chemin entre les blés   
 Piquetés de coquelicots, borovnice in marjetice   
 Houppes céréalières  
 Que le vent peignait,    
 D'amples ondulations,    
 Vagues d'un océan bruissant
 Exhaussant le vert tendre des épis.   

 Bil je dar samega sebe   
 L'abandon à la nature   
 La vie dans son mystère   
 En sa sainte coquille   
 Au gré du sourire d'un soleil   
 Clignant des nuages   
 À mesure de son avancée.   

 Tam je bilo sidro   
 De la maison de pierres noires  
 Vaisseau familial arrimé 
 En bout d'horizon   
 Derrière la ruine des Matillou.
  
 bila je vročina   
 Du grand'père   
 Des parents   
 Des enfants    
 Tissant    
 Les paroles de sieste   
 Entre journal et tricot.   
      
 " Il faudrait planter un frêne pour avoir de l'ombre. "  

 Bilo je storjeno.   


329